HOSPITALIZIRANI OTROCI IN MLADOSTNIKI
Program je nastal kot plod potrebe po varovanju duševnega zdravja hospitaliziranih otrok in mladostnikov. Zaradi daljše hospitalizacije ali dejanske invalidnosti je namreč njihovo duševno zdravje resno ogroženo. Brez sistematskega in strokovno utemeljenega preventivnega dela z njimi obstaja velika možnost, da večji del te populacije ne najde ustreznega izhoda iz stiske, v kateri se nahaja.
S programom smo želeli pomagati posamezniku in skupinam, da čimbolj uspešno razrešujejo probleme in težave, ki nastajajo kot plod njihovega fizičnega zdravstvenega stanja in daljšega obdobja hospitalizacije (socialne deprivacije).
Temeljna predpostavka, na kateri je slonela praktična strategija projekta, je pomoč otrokom in mladostnikom, da pomagajo sami sebi. Praktična strategija je bila usmerjena k zainteresiranim posameznikom in jim nudila pomoč v smislu:
– Sprejemanje bolezni kot izziv in priložnost za nadaljnjo rast in razvoj ter razvijanje novih oblik prilagajanja na novo nastalo situacijo (kronična bolezen, hendikepiranost) in vedenjskih in miselnih vzorcev, ki so v prid zdravju in progresivnemu razvoju.
– Krepitve osebnosti in notranjih moči posameznika za uspešno obvladovanje krize, v kateri se nahaja.
– Zmanjševanje škodljivih posledic hospitalizacije.
– Pomoč pri obvladovanju stiske ter socialne izključenosti, ki nastane zaradi dolgotrajne hospitalizacije.
– Preprečevanje formiranja negativne samopodobe ter duševnemu zdravju škodljivih stanj (dolgoročna depresija, obupanost, suicidalne misli).
– Postopnega učenja številnih življenjskih veščin (na področju komunikacije, vzpostavljanja, razvijanja in ohranjanja medosebnih odnosov, učenja, soočanja in reševanja življenjskih težav, ipd.), ki bi mu bile v pomoč v procesu obvladovanja svojih stisk.
– Čim prejšnje kakovostne vključitve otrok in mladostnikov v vsakdanje življenjske tokove po končanem obdobju hospitalizacije.
Projekt je bil zasnovan za mladostnike od 10. do 21. leta starosti, ki so bili hospitalizirani zaradi kroničnih bolezni, nesreč ali drugih poškodb.
V šolskih letih: 2007/08, 2008/09, 2009/10 ter 2012/13 smo program uspešno izvajala na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Zainteresirane skupine (otrok, mladostnikov, medicinskih sester) so se tedensko srečevale na Pediatrični kliniki s parom prostovoljcev. Teme srečanj so
bile: spoznavanje, samopodoba, komunikacija, vrednote, strah, prijateljstvo, sreča, kreativne delavnice, itn.
Neposredni izvajalci programa so bili prostovoljci, študenti in študentke Univerze v Ljubljani, ki so prej opravili ustrezno usposabljanje. Osnovni način dela z uporabniki je bilo skupinsko delo, temelječe na principih samopomoči skupin.
